Miha Podgornik – človek brez meja

Miha Podgornik je skupaj s prijateljem hrvaškim smučarjem Ivico Kostelićem leta 2016 na smučeh prečkal Islandijo. Aprila 2017 pa sta odšla na 550 km dolgo pot preko Grenlandije. V težkih, ekstremnih zimskih razmerah s temperaturo precej pod lediščem in hitrostjo vetra preko 100 km/h sta uspešno zaključila 18-dnevno prečkanje Grenlandije.

Ivica Kostelić in Miha Podgornik sta nas obiskala na naši šoli in nas razveselila z zanimivim predavanjem. Ob tej priložnosti so naši dijaki naredili z Mihom tudi intervju.

Na začetku svoje športne poti ste bili biatlonec, pozneje trener. Kdaj ste se odločili oz. kdaj je pri vas prišlo do želje, potrebe, da se začnete ukvarjati z ekstremnimi športi, kot je ultramaraton, in ekstremnimi ekspedicijami?

Mislim, da je bila težnja po ekstremih pri meni prisotna že med samim ukvarjanjem z biatlonom, saj me je takrat zelo zanimalo športno plezanje in kasneje alpinizem, skratka želja po doživljanju močnih dražljajev. Mogoče je tudi to dejstvo botrovalo zaključku moje kariere v »profesionalno« usmerjenem športu. Pri ultramaratonih gre za drugačno doživljanje samega sebe, za preizkušnjo volje in spoznavanje svojih slabih plati. Želje se porodijo same od sebe.

Prva misel, na katero sva pomislili, ko sva prebrali vašo predstavitev na spletni strani šole, je bila, »zakaj mu je pa tega treba.« Kaj ste želeli doseči in dokazati sebi in tudi drugim s prečkanjem Islandije in Grenlandije, pa tudi z ultramaratoni?

Kot sem že omenil, gre po eni strani za dokazovanje samemu sebi, česa si kot človek sposoben, in ko vidiš, kaj se z vztrajnostjo in voljo da doseči, so ti vsakodnevni izzivi mala malica. Gre za neko željo po odkrivanju samega sebe, saj se na takih preizkušnjah soočiš s težkimi situacijami in vidiš, ali si sposoben na njih pozitivno in pravilno reagirati. Kot vidite, gre za dokaj sebična dejanja, ampak na koncu vseeno znajo biti v nekem smislu koristna, saj kot posameznik ob premagovanju takih monotonih naporov osebnostno rasteš in s tem pomagaš tudi drugim najti kaj več v njih samih …

Predno odidete na takšno ekspedicijo, kot je prečkanje Islandije in Grenlandije, kakšne so psihološke priprave? Ali se pripravljate sami ali vam pri psihofizični pripravi pomagajo psihologi in drugi strokovnjaki?

Posebnih psiholoških priprav ne opravljam. Poskušam pa si pred samim odhodom na odpravo čim bolje vizualizirati vse situacije, ki se ti lahko pripetijo, da je potem na terenu čim manj presenečenj, ki te lahko vržejo iz tira. Pričakuj najhujše in potem bo že nekako.

Kaj je za človeka naporneje: ekstremni psihični ali fizični napori? S katerimi se je težje spopasti? Kateri nastopijo prvi in kateri intenzivneje zaustavljajo človeka na poti do cilja? Kaj je bilo tisto, kar vaju je vendarle v najtežjih trenutkih gnalo naprej, da nista omagala in se predala?

Mislim, da se prvi zagotovo pojavijo fizični napori, ko pa te presežejo določeno mejo posameznikove tolerance, se začnejo pojavljati psihični. Povsem odvisno je, kaj se ti na fizični ravni dogaja. Lahko gre na primer za kakšno hujšo poškodbo, ki ti preprosto onemogoči napredovanje. Vendar, ko gre za življenje (in v najinem primeru je bilo blizu tega), je pametno ohraniti trezno glavo in ne podleči negativnim mislim, temveč se ukvarjati z reševanjem problema. Če glava začne šepati, je lahko velik problem. Telo je sposobno premagovati veliko večje napore, kot si znamo predstavljati, le glava mora sprostiti blokade (med drugim tudi fizične – bolečino …)

Kako vajini družini sprejemata vajine odprave? Navsezadnje bi na njih lahko izgubila življenje? Ali sta bila med odpravo z najbližjimi na kakršenkoli način v stikih?

Sprejmejo, vseeno jim pa zagotovo ni. Dnevno sva napisala en sms preko satelitskega oddajnika.

Kakšni so načrti za vajine prihodnje odprave? Kje so po vajinem mnenju meje človeške zmogljivosti?

Sam nimam v bližnji prihodnosti podobnih načrtov, vendar ostajam odprt za podobne projekte. Tako kot je rekel pokojni Humar – gora te mora poklicati (oziroma v najinem primeru prostrana ledena pokrajina). Na silo ne gre. Meje človeških zmogljivosti, sposobnosti so veliko višje, kot si lahko predstavljamo. Ljudje z napredkom iz dneva v dan dokazujejo, česa vse je človeško telo in um sposobno.

Ali sta imela pri prečkanju Grenlandije tudi kakšen nadomestni načrt? Kaj bi bilo, če ne bi zdržala ali pa bi zbolela, zmrznila. Ali sta imela organizirano, da bi koga poklicala na pomoč, ali je bil kdo v pripravljenosti, da sproži, če bi bilo treba, reševalno akcijo?

Vsaka odprava, ki se loti prečkanja Grenlandije, mora imeti organizirano reševanje v primeru, če bi šlo kaj narobe. To pomeni helikoptersko reševanje, ki pa ni možno ob tukaj pogostem močnem vetru.

Kaj se na takšnih ekspedicijah zgodi, če bi se vama poškodovala oprema, npr. popolnoma strgal šotor?

Šotor je edino zavetje na taki odpravi. Tako si prisiljen klicati reševalno ekipo. Ob slabih razmerah si tako prisiljen bivakirati v snežni luknji, ki jo izkoplješ z lopato (da ti nudi vsaj malo zavetja).

Kaj bi ob koncu vajinega prečkanja izpostavila, da vaju najbolj zaznamovalo in vplivalo na vaju kot človeka?

Hm … sam bi rekel, da sem se na tej odpravi naučil dvoje:

– Kako pomembno je sodelovanje, prisotnost druge osebe. Težko si predstavljam preživeti vse težke trenutke sam.

– Strpnosti, potrpežljivosti in zavedanja moči narave. Človek je močan, a narava je v vseh primerih močnejša. Če se ji zoperstaviš, v njo ne verjameš, boš zagotovo prej ali slej to bitko izgubil.

Kakšen pomen dobi beseda prijateljstvo, po tem, ko človek preživi s sočlovekom nekaj takega, kar ste vi z Ivico pri prečkanju Islandije in predvsem Grenlandije?

He, he, no sta zadeli bistvo, saj sem to omenil že v prejšnjem vprašanju. Tukaj sva si morala drug drugemu res popolnoma zaupati, podobno kot v alpinističnih navezah. Prijateljstvo ob premagovanju težkih trenutkov pa postane trdno, pristno.

Koliko sredstev, pa tudi ljudi, je potrebnih za takšen projekt, kot je prečkanje Grenlandije?

Glavna stroška sta oprema in prevoz. Za to se lahko zahvaliva pokroviteljem, ki so večino projekta stroškovno pokrili. Če imaš opremo, zadeva ni dražja kot neko dopustovanje za enak čas, saj med samo odpravo ne moreš zapraviti veliko. Kjer je volja, je pot.

Tonja Sajovic in Laura Bricelj, 4. B