SLAVKO MILOJČIĆ – na veterino po zaključku ekonomske gimnazije

 

     

Foto: Katja Crček                                                                                           Foto: osebni arhiv                             Foto: osebni arhiv                                                                            Foto: osebni arhiv

 

»Prijateljice in prijatelji, sovrstniki in domači so bili rahlo presenečeni ob moji odločitvi za študij veterine. Eden izmed najpogostejših komentarjev je bil: »Greš sploh lahko študirat veterino z ekonomske gimnazije?« Moj odgovor je bil vedno: »Zakaj pa ne?« Res je, da nisem bil popolnoma prepričan, kdo je v zmoti, vendar je bila tudi zato moja želja toliko večja, da razblinim dvom in stigmo, ki je veljala dolga leta. Pa tudi izziv vedno rad sprejmem,« svojo odločitev za študij veterine opiše naš nekdanji dijak Slavko Milojčić.

 

Zanimivo je tudi, da Slavko ni odraščal na kmetiji, prav tako doma nikoli niso imeli hišnih ljubljenčkov, razen manjšega akvarija z ribami. Od kje torej ta želja in motivacija? »Iskreno povedano, nisem čisto prepričan. Že v osnovni šoli sem vedel, da se želim ukvarjati z zdravljenjem. Nisem pa še vedel, koga bi zdravil oziroma komu bi rad pomagal. Vedel sem le, da bom vedno nudil pomoč tistim, ki jo najbolj potrebujejo. Da bodo to živali, sem se odločil proti koncu srednje šole (v bistvu me je prešinilo kot strela z jasnega – še dobro!).«

 

Naš nekdanji dijak priznava, da na ekonomski gimnaziji res ni bilo na voljo veliko naravoslovnih predmetov. A to ga ni ustavilo pri uresničitvi sanj, da bi pomagal živalim. »Na maturi potrebuješ le en naravoslovni predmet, poleg matematike, seveda. Ostala potrebna znanja sem pridobil v takšnem obsegu, kot so jih sovrstniki pridobili na drugih splošnih gimnazijah. Jasno je bilo, da je stigma glede vpisa na naravoslovni študij z ekonomske gimnazije popolnoma neupravičena. Ko sem študij veterine dokončal, je bil to le še en dokaz več za to.«

 

Proti koncu študija se je Slavko znašel v veliki dilemi, kaj bi želel delati. S katero živalsko vrsto bi se rad ukvarjal, če sploh? Bi bil rajši inšpektor? Delal v mikrobiološkem laboratoriju? Deloval na področju varne hrane ali v svetu farmacije? »Možnosti po končanem študiju je res veliko, a sem se naposled odločil za zdravljenje, kot sem si želel že v času osnovne šole. Moji pacienti so psi in mačke, a občasno priskakljajo tudi manjši sesalci ali pa se priplazi kakšen kameleon (joj!) – nikoli ne veš, kdo in zakaj bo vstopil v ambulanto, zato je veterinarski poklic večino časa precej vznemirljiv in nagrajujoč,« navdušeno opiše svoje delo.

 

In kako bi opisal svoja študijska leta? »Študijska leta na Veterinarski fakulteti so med najlepšimi leti mojega življenja. Študij je zabaven, dinamičen in zanimiv, a zahteva veliko časa, energije, truda in predvsem discipline (obenem tudi jeklen želodec in močno voljo = D). Če bi se še enkrat odločal za študij, bi bila veterina zanesljivo ponovno moja prva izbira. Enako velja tudi za vpis na srednjo šolo, saj vidim, da mi je bilo na moji srednji šoli ponujeno in omogočeno vse, kar je bilo ostalim sovrstnikom na drugih gimnazijah,« pove Slavko in zaključi s pozitivnim sporočilom (tudi bodočim) dijakom Gimnazije Franceta Prešerna: »Vse se da, če se hoče!«

 

Slavko Milojčić, dr. vet. med.

 

Posodobljeno: 24.3.2022