Intervju z Domnom Valičem, enim najboljših slovenskih igralcev

 

OBČUTEK LEBDENJA, KO NEKAJ DELAŠ Z VSEM SRCEM IN DUŠO

 

11. septembra smo si na Gimnaziji Franceta Prešerna ogledali monodramo Zapornik 3.2.3. Napisal jo je Matej Mijatović, Domen Valič pa je uprizoril Alojzija Šušteršiča. Ta zaradi spleta okoliščin odraste v zmedenega in predvsem samosvojega fanta, ki konča v zaporu. Zgodba skozi duhovite in nekoliko groteskne spomine prikaže vsa obdobja Alojzijevega življenja, vse od rojstva pa do izpusta iz zapora.

Po zelo uspešno odigrani monodrami si je Domen Valič prijazno vzel čas tudi za nekaj naših vprašanj.

 

Kako je prišlo do ideje za monodramo Zapornik 3.2.3 in sodelovanje z Matejem Mijatovićem?

Dejansko me je v to prisilil najboljši prijatelj (smeh). Imel je več vere vame kot jaz sam v tistem trenutku. Nekoč sva se za prvomajske praznike pogovarjala, da se morava zganiti in končno narediti predstavo. Omenil je, da že piše neko igro, ki je v nekaj dneh postala boljša in boljša. Sam nisem bil prepričan, ali sem zmožen sprejeti takšen zalogaj. Minilo je več kot leto, nato pa mi je postavil ultimat, da bo sodeloval z nekom drugim, če ne zberem poguma. Potem se je začelo. Ker je bil Matej ljubiteljski gledališčnik, sem k sodelovanju povabil tudi dramaturginjo Nino Šorak, ki nama je nudila profesionalno pomoč. Če se odločiš za tako velik projekt, verjamem, da se moraš obkrožiti z ljudmi, ki imajo pravo znanje. Sprva smo imeli veliko idej o sami scenografiji, ki bi šla v avto, zapor, stanovanje ipd., na koncu smo se odločili za dva stola in omarico.

 

Monodramo ste igrali tudi v Zavodu za prestajanje mladoletniškega zapora. Kakšen se Vam je zdel odziv gledalcev? Najbrž so se lahko mnogi poistovetili s samo temo monodrame.

Definitivno je bila drugačna izkušnja. Opazil sem, da so se smejali drugim delom predstave kakor danes vi. V resnici me je tik pred nastopom postalo strah, saj sem želel, da bi dramo videli do konca. Takrat se zgodi zaplet, ki pojasni, zakaj je bila predstava sploh napisana. Drugače bi lahko mislili, da se norčujemo iz njihovega življenja. Sam namreč ne vem, kako je biti v zaporu, ker še nikoli nisem bil. V trenutkih, ko se v predstavi nadzornik zapora izživlja nad prestopniki, so me njihove reakcije nekoliko skrbele. Ti fantje so zelo drugačni od vas. Visoki, potetovirani, bradati. Njihove oči so bile prazne ... V bistvu zelo nesrečne. Kljub temu so bili ob koncu predstave navdušeni. Bila je zares zanimiva izkušnja.

 

Kolikokrat ste že odigrali Zapornik 3.2.3, imate v načrtu še kakšne ponovitve?

V januarju bom nastopil še v šestih zaporih. Danes je bila to 35. ponovitev od premiere leta 2014. Odigral bi jih lahko še več, vendar sem bil prej zaposlen v Mestnem gledališču Ljubljana. Imel sem malo prostega časa, sedaj pa sem nekoliko manj obremenjen.

 

Imeli smo Vas priložnost videti tudi v nanizanki Usodno vino. Vam je lažje nastopati na gledališkem odru ali pred filmsko kamero?

Oboje je izziv. Enako kot pri teku; gledališka predstava spominja na maraton, saj moraš ostati zbran dlje časa. Filmska scena pa lahko traja le minuto in je kot tek na 60 metrov. Oba sta zahtevna, imata pa svoja pravila, svoje zakonitosti.

 

Preizkusili ste se tudi v vodenju Slovenija ima talent. Kako pa se voditeljska vloga razlikuje od Vašega ostalega dela?

Zdi se kot mešanica gledališča in filma. Od publike želiš nek odziv, vendar delaš pred kamero. Celotna stvar je veliko bolj komercialna, tehnika nastopanja je povsem drugačna. Na nek način je kot film znotraj teatra. Od gledalcev želiš reakcijo, vendar nima smisla izvajati globjih poant, saj zanje preprosto ni časa. Vsaka sekunda šteje, da v gledalcu vzbudiš odziv, humor. V gledališču pa imaš čas več kot ene ure, da pripelješ publiko do velikega finala. Pri tem mi je močno pomagal brat Vid, ko sva pisala scenarij za Slovenija ima talent. Ko se lotiš nečesa, ki ni tvoja prva izbira, se naučiš veliko novega.

 

Veliko svojega življenja ste posvetili plesu. V začetku septembra smo Vas imeli priložnost videti v Cankarjevem domu na premieri predstave Dance Amore. Kako to, da ste se namesto plesa vendarle odločili za igralsko kariero?

Preprosto, ker nikoli nisem želel postati plesalec, temveč igralec. Ples imam zelo rad in tudi v Dance Amore sem zelo užival. Vendar če nečesa ne ljubiš stoodstotno, potem slabe stvari, ki pridejo s tem, enostavno ne sprejmeš. Za igralstvo sem to pripravljen narediti. Če pa bi se vrnil nazaj na plesišče, bi to počel zato, ker imam to rad, ne zaradi tekmovanj. Potovanja, ki spadajo zraven, so mi bila všeč, vendar so bila prekratka in ves čas, ko sem bil npr. v Moskvi, sem preživel le v plesni dvorani, mesta samega pa si nisem imel priložnosti niti ogledati.

 

Kako pa je prišlo do sodelovanja z ostalimi plesalci v Dance Amore?

S sodelujoči smo bili klubski kolegi. Kakih deset let nazaj smo naredili The 50s Show. Bilo je precej podobno projektu Zapleši ljubezen, le da je Dance Amore daljši spektakel z več točkami. Ima tudi šov plesalce in vokalistko Zalo Smolnikar. Že takrat so me povabili zraven, ko se je Andrej Škufca na treningu šalil s tremi plesalkami in iz tega je nastalo nekaj podobnega West Side Story-ju iz leta 1961. Latinskoameriški plesi niso tako gledališko izrazni kakor sodobni, zato sem napisal dve strani dolg tekst za svojo vlogo. Stavki so se mi zdeli preveč pusti za plesni spektakel, zato sem jih spremenil v poezijo. Gašper Tič me je naučil, da z liriko lahko poveš isto na več različnih, ampak enako dobrih načinov. S prozo pa nekoliko ustaviš melodičnost plesa in besed, ki smo jo želeli prikazati. Dobili smo tudi priložnost 20 ponovitev v Angliji, vendar stvari še niso dokončno dorečene.

 

Na odru sodelujete tudi s svojim bratom Vidom in očetom Iztokom. Poleg tega imate v lasti tudi družinski Teater Valič. Kako se igra z družinskimi člani razlikuje od dela z igralci, ki jih ne poznate osebno?

Oboje je zelo podobno, vseeno pa deluje kot nekakšna prevetritev. Dobiš novo energijo, nov zagon, ko sodeluješ z nekom drugim, ampak se potem vrneš nazaj v neko ustaljeno navado. Kljub temu pa ni dobro, če vedno sodeluješ samo z istimi osebami. Publika kmalu opazi, kdo je kdo in se tega naveliča. Zato je bolje delati tudi z ljudmi, ki jih še ne poznaš. Hvaležen sem, da imam trenutno priložnost, da lahko sodelujem s komerkoli in nisem vezan na družinski teater. Trenutno imava z očetom predstavo Boksarsko srce, z Vidom pa sodelujeva v oddaji. Kljub temu se vsi trije nameravamo povezati in zaigrati v neki dobri predstavi, vendar se še nismo preveč poglobili v to. Ne bi radi, da postane le povprečna igra, v kateri igra celotna družina, ampak kakovostna in zanimiva predstava. Morda bo tekst napisal prav Matej, ki je že ustvaril Zapornika 3.2.3. in bomo lahko prihajajočo pomlad začeli z uresničevanjem tega projekta.

 

Kateri karakter oz. vloga se Vam zdi najbolj pisana na kožo, da bi jo najraje odigrali?

Iskreno ne vem. Čeprav se zdi osladno in prepogosto, smo nekoč v gledališču odigrali Romeo in Julija. Imel sem stransko vlogo Benvolia, ki je dobrodušen, vsem želi pomagati, vendar po uri predstave izgine neznano kam. Zdi se mi, da so najboljše vloge tiste, ki imajo nek konflikt. Stranske vloge so redko napisane z nekim protislovjem, ki naredi karakter zanimiv, kljub temu da imajo pomembno vlogo v igri.

Če bi lahko sedaj izbiral, bi gotovo igral Matica iz Sreče na vrvici. Takrat ga je uprizoril današnji pravnik Matjaž Gruden.

 

Če bi lahko izbirali, bi imeli raje vlogo dobre ali slabe osebe (t. i. »good guy, bad guy«)?

Nisem prepričan, vendar je antagonist zabavnejši za uprizoritev. Ravno prej smo govorili o Romeu in Juliji. Na prvi pogled se zdi kot ljubezenska zgodba, vendar ima znotraj tega Romeo glavno vlogo v zelo krvavi družinski sagi. Če pravilno beremo tekst, je Romeo v bistvu precej negativna oseba. Preden se z Julijo spoznata na zabavi, je bil zaljubljen v neko drugo dekle, ki ga je zavrnilo. Julija je v zgodbi stara dobrih trinajst let. Njuna ljubezen je vprašljiva glede na to, da se zaljubita v enem večeru. Najbrž Romeov glavni motiv ni bila ljubezen, temveč vznemirljivost ob nečem novem, nenavadnem in predvsem prepovedanem. Romeo je zagotovo vloga s konfliktom, ki naredi karakter zanimiv.

 

Zakaj ravno igralstvo? Kaj Vam pomeni oder, igra?

Ker dobro plačajo (smeh).

Drugače pa spet precej osladno, vendar je to edina stvar, ki me napolni z energijo, ki me izpolnjuje. Ples mi je bil zelo všeč, imel sem se super in bil sem dober v tem. Kljub temu pa se mi zaradi tega zjutraj ni ljubilo vstajati oziroma prej kot slej ti postane težko. Pri igralstvu pa ne glede na to, kako težko bo, bom to vseeno storil. Morda bo čez deset let drugače, ampak zaenkrat načrtujem igralsko kariero dolgoročno.

To je bila moja ljubezen že v osnovni šoli. Želel sem igrati v gledališču in v filmih, še posebej ameriških. Sedaj malo manj, vendar mi je evropska produkcija še vedno najbolj pri srcu. In ko nekaj dobro uspe, zares čutiš tisti občutek lebdenja, ker nekaj delaš z vsem srcem in dušo.

 

Manca Jagodic in Jernej Šmid, 3. D